Leta 1821 je nemški fizik Thomas Johann Seebeck raziskoval pojem različnih kovin, ko so združene. Odkril je, da so opazili temperaturne spremembe med spoji in magnetnim poljem – to je znano kot Seebackov učinek.
Od tam so kasneje odkrili, da je magnetno polje del termoelektričnega toka. Napetost, ustvarjena iz obeh vrst žice, se uporablja za merjenje temperature od zelo visoke do nizke.
Prag merjenja temperature je odvisen od vrste uporabljenega materiala žice in čeprav pri zelo nizkem toku, se lahko energija ustvari iz spoja termočlena.
Znanstvenika Michael Faraday in Georg Ohm sta uporabila Seebackov učinek za izvajanje poskusov, ki so pomagali pri nadaljnjem razumevanju udarca in merjenja temperature.
Po tem odkritju in po nadaljnjih raziskavah znanstvenikov skozi zgodovino so bili v zgodnjih 1900-ih proizvedeni termočleni. Od takrat se je tehnologija razvila in napredovala do tega, kar je danes. Zdaj se uporabljajo v številnih različnih napravah od priprave hrane do farmacevtske proizvodnje.
